V času pustovanja nas je spremljal pust. Na pustni torek smo ga, zaradi vsega slabega ki se je zgodilo v preteklem letu, obsodili na smrt! Vdova je neutolažljivo jokala, pust je zgorel, maškare smo nazdravile in se veselile prihajajoče pomladi! Nagovor župnika: Ponovno smo se tukaj, na posvečenem mestu zbrali, da bi tebe, nagajivega Pusta, pregnali! Smo lani prav tukaj ti dejali, da kriv si bil za vse, kar v redu ni bilo, za vse hudo in grdo`: za komarje in vlago, za goro nalog in šolsko prtljago, za 5 dni burje preveč, za turiste, ki so na našem vrtu odveč. Te ne pregon iz našega kraja in ne ogenj nista izučila, spet tvoja neumnost dobila je krila. Glej ga zlomka, ustrašil se nisi ti, še huje, letos ponovil si nam vse skrbi! Je za tabo pomlad tukaj bila, vse prehitro je odšla! Nam vroče si poslal poletje, a zmanjkalo je sence zavetje. So spet nas komarji jezili, po celem Ankaranu so nam sledili. In ko smo se ravno komarjev znebili, so nas v šolske klopi posadili. Dan za dnem spet naloga, obveznosti in skrbi, vsako jutro, vsak dan, vse do noči. In spet burja je brila, je veje lomilo, snega k nam ni pustila, le dežja obilo. A res je preveč, če si želimo zabavati in smejati še več? Radi bi šolsko leto, ki traja 30 dni! Radi bi poletje brez komarjev, plaže brez vratarjev…. Radi bi novo igrišče, in vse zimske dni veliko drsališče, pa da nas Dedek Mraz večkrat letno obišče! A če dobro premislimo, želimo si le to, da imeli bi se radi in bilo bi nam vedno tako lepo! Zato te, dragi Pust, tudi letos pošiljamo na drugi svet, da ne boš koval nove neumnosti spet! Da našel boš pametnejše ideje, da k nam bo pomlad prišla in da sonce hitro nam dneve segreje! Tvojim norčijam v slovo, pa recimo tako: Adijo, dragi Pust in vse nadležnosti tvoje, pozdrav pomladi, v Ankaranu delamo po svoje!!!!